Zgodovina hidravlike

Hidravlika je, kot smo opisali v enem od predhodnih prispevkov, področje aplikativne znanosti in inženirstva, ki se ukvarja z mehaničnimi lastnostmi tekočin. V fluidni tehniki se hidravlika uporablja za proizvodnjo, nadzor in prenos energije z uporabo tekočin pod pritiskom. 

Že v Mezopotamiji in starem Egiptu so uporabljali vodno silo pri sistemih za namakanje od 6. tisočletja p.n.š. ter vodne ure od 2. tisočletja p.n.š. Med primeri uporabe hidravlike in vodne sile lahko navedemo še sistem kanat, ki so ga uporabljali Perzijci in Kitajci. Razvoj hidravlike na Kitajskem je tako od 6. stoletja p.n.š. napredoval podobno kot v Evropi. Tako je bila na Kitajskem v prvih letih našega štetja hidravlika uporabljena pri proizvodnji železa in tudi pri astronomskih raziskavah. Tudi Grki so kasneje nadgradili uporabo in konstrukcijo vodnih in hidravličnih sistemov. Eden takih primerov je konstrukcija tunela, ki ga je konstruiral Eupalinos (prvi hidravlični inženir s področja Evrope, ki ga danes še poznamo) na Samosu v 6. stoletju p.n.š. Eden od prvih primerov uporabe hidravličnega kolesa pa je tako imenovano kolo iz Perachora (3. st. p.n.š.). V antiki so gradili tudi prve hidravlične avtomate ter delovne stroje, ki uporabljajo hidravlično energijo pri gradnji rimskih mest (Ctesibius, 270 p.n.š. in Hero iz Aleksandrije, cca. 50 n.š.). Inovacije v antičnem Rimu so hidravliko razširile na mnogo različnih področij uporabe: javni vodovod, akvadukti, vodni mlini in rudarjenje rudnikih zlata v severni Španiji. 

Razvoj hidravlike ponovno zabeležimo v 17. stoletju, ko študent Galilea Galileia, Benedetto Castelli leta 1619 objavi knjigo O Merjenju tekoče vode. Sledil je izum hidravlične stiskalnice Blaisa Pascalana podlagi dognanj o vplivu tlaka v tekočini na površino različnih velikosti, poznanih kot Pascalov zakon. Pomembno delo je leta 1685 objavil Isaac Newton v katerem je dokazal hipotezo o notranjem trenju v tekočinah. Njegova dognanja je nadgradil francoski zdravnik Jean Louis Poiseuille, ki je dokazal odvisnost toka tekočine od premera cevi skozi katero se tekočina pretaka. To dognanje, ki postavlja osnovo sodobne hidravlike je objavil in formuliral leta 1846 kot Poiseuilleov zakon. Pomemben prispevek k razvoju sta s svojimi razpravami in dognanji o hidravliki in hidrodinamiki dala tudi Daniel Bernoulliin Leonhard Euler. 

Pa še o novejši zgodovini hidravlike za uporabo v industriji. Leta 1795 je bila patentirana hidravlična stiskalnica kot prva industrijska hidravlična naprava. Nekaj let kasneje se je pojavila ideja o visokotlačni batni črpalki, ki so jo leta 1851 nadgradili v hidravlični akumulator. Po tej iznajdbi se je hidravlični akumulator začel množično uporabljati za dušenje nihanja tlakov in za shranjevanje hidravlične energije. 

Viri: 

http://www.tslfluidpower.com/history_of_hydraulics.html
http://en.wikipedia.org/wiki/Hydraulics
http://www.revija-ventil.si/data/strokovni-clanki/20-2014-2/majdic.pdf